Rašica

Na Rašico nismo odšli sami, temveč s spremstvom: in to je bil pes od Arona. Do Rašice smo potrebovali dobro uro. Velikokrat smo se ustavili, saj smo vmes videli koze, konje in seveda druge pse. Ko smo prišli gor, smo bili vsi zelo zmatrani. Nekateri so imeli še toliko moči in energije, da so se vzpeli do razglednega stolpa. Tam smo se usedli in si naročili, kar smo hoteli. Ko smo bili pripravljeni, smo štartali nazaj proti kombiju. Končno smo prišli dol in vsi smo bili čisto izčrpani in zmatrani. Tudi pes je bil čisto izčrpan, vendar je on bil ta, ki nam je dajal motivacijo in energijo, da smo vsi prišli do cilja.